background background background background background

Temelji

V poklicno zibko mi je bilo položeno, da je vse povezano z vsem – torej sistem. Družina je sistem. Posameznik. Šola. Posamičnega dela ni mogoče pravilno razumeti, ne da bi upoštevali vse druge, s katerimi ohranja ravnotežje celote. Otrok v družini, žena v partnerskem odnosu, učiteljica v šoli in misli v moji duši, pljuča v mojem telesu – vsi se vedejo in sebe “dojemajo” tako, da ima to za celoto smisel. Tako ima tudi tisto, s čimer težko shajamo, kar doživljamo kot moteč, odvečen ali škodljiv del, svoje mesto, opravlja svojo funkcijo v tem sestavu.

Če se spremeni del, je neizogibno, da se spremenijo tudi drugi deli. Zato se včasih ti deli upirajo spremembam – ne da bi o tem kaj vedeli, nehote. Takrat, ko se trudimo nekaj odpraviti, preoblikovati, sebe ali drugega prevzgojiti, stvari pogosto ne tečejo premočrtno. Pristop v slogu opredelim težavo, izberem metodo in jo izvajam, dokler ne dosežem cilja, je učinkovit pri kopanju odtočnega jarka, ne pri kompleksnih zadevah, kot so posameznikova duša, telo in njegovi odnosi. Toda sistemi imajo tudi svoje čare: do novega, zadovoljivega ravnotežja se da priti po več poteh. Tudi majhna sprememba lahko sproži velik val. Zelo koristni so lahko tudi tisti premiki, ki se navidez ne zdijo bistveni za odpravljanje težave.

Pred in med študijem psihologije so me moji prvi psihoterapevtski učitelji vpeljali v pogumno in osebno zahtevno držo pomagajočega, ki priznava in spoštuje lastno ranljivost. S tem pri drugih bolje razume tako bolečino kot možnosti za rast. Zrelost ni v tem, da postaneš popoln ali razrešiš vse svoje težave za vselej.

V temelju mojega pristopa je tudi zavedanje, da si vsakdo iz izkušenj ustvarja svoj pogled na svet in nase, svojo resnico. Ta ima zanj smisel, četudi se bije z resnico drugih.

Tudi psihiater ali psihoterapevt vidi skozi svoje oči in niti celotna veda ali stroka ni imuna pred omejenostjo pogleda. Diagnoze se mi zdi pomembno čim bolje poznati, tako njihovo vsebino in logiko kot družbeno ozadje, na katerem nastajajo. Bistveno pa je razumeti dinamiko duševno-telesnega dogajanja.

Rada se izogibam uporabi žargona. Diagnostične oznake ne morejo zaobjeti posameznikove in medosebne resničnosti. Samoumevnost uveljavljenih izrazov nas preslepi, da mislimo, da z njimi že vse vemo. Če želimo osebe in dogajanje spoznavati in razumeti, je dobro vsakič znova gledati s svežimi očmi.

 

Iz družinske sistemske terapije sem se usposabljala tri leta in potem čakala, dokler nisem začutila, da nisem več premlada za psihoterapevtko ter našla učitelje, teorijo in metodo, ki so me prepričali. Od leta 2009 se usposabljam iz psihodrame, ki je v svoji polni obliki terapija v skupinah. Pri individualnem delu z odraslimi in otroki uporabljam prilagojene elemente te metode – tiste, ki seveda ustrezajo in koristijo posamezniku.

Psihodrama

Psihodrama ni pomoč z uprizarjanjem zgodb (torej “dramska terapija”). Iz “dramskega” jemlje idejo vlog, uprizarjanja in pomena prostora ter prepleta notranjega sveta s stvarnim. Navadno se v psihodrami premikamo po prostoru, spreminjamo telesne drže in uporabljamo predmete. Če v raziskovanju sebe v določenih odnosih, vidikih in dogodkih sodelujejo telo in gibi, če oko vidi in dlan tipa, uvidimo, česar ne moremo, če stvari zgolj opisujemo z besedami.

Telo in dušo smo se skozi stoletja navadili dojemati kot vsako zase obstoječi enoti. Z leti dela z ljudmi in opazovanja sebe ju vse bolj dojemam kot klobčič, iz katerega ne morem izvleči dveh ločenih prej. Psihodrama omogoča upoštevanje njune celostnosti.

S postavljanjem v vloge (dejanskih oseb, delov sebe ali celo predmetov) lahko stvari čustveno, miselno in telesno na novo povezujemo in osmišljamo. Poleg tega v psihoterapevtsko srečanje vključimo osebe, ki dejansko tam niso prisotne, imajo pa za nas pomen.

Bistvo tega pristopa ni v tem, da uporablja posebne tehnike, ampak v načinu razumevanja človeka, njegovih  zmožnosti in odnosov. Med središčnimi pojmi je “spontanost” v posebnem pomenu te besede: vsakomur dana zmožnost, da se primerno odzove tudi na novo situacijo, pripravljenost za delovanje, ki omogoči učenje novega. To zmožnost od rojstva naprej uporabljamo veliko pogosteje, kot se zavedamo. S psihodramskim načinom med drugim omogočamo pogoje, v katerih lahko pride na dan naša pripravljenost za spreminjanje (igrivost, eksperimentiranje, dopuščanje intuitivnih pogledov in zornih kotov).

Vsi ti načini, njihov obseg in intenzivnost so skrajno prilagodljivi, zato se povsem ujemajo z načelom, da je na prvem mestu vselej “klient”, ki mu v psihodrami rečemo “protagonist”. Po eni od definicij (kot pravi Marcia Karp, 1998) je psihodrama “način vadenja življenja, ne da bi bili pri tem kaznovani zaradi napak”.

Pomoč otrokom

Izkušnje mi govorijo, da za vsako otrokovo vedenje obstaja dober razlog. A marsikaterega preprosto ni mogoče najti, če izhajamo iz sveta odraslega. Pokaže pa se, ko vstopimo v svet otroka. V njem čas teče drugače, besede imajo obogaten pomen, telesni občutki igrajo eno glavnih vlog in zdi se, da se vse vrti okrog domišljijskih likov. Toda v vseh teh podobah nastopajo osebe in čustva, ki so v polnosti povezana z resničnostjo.

Ko je moj namen pomagati otroku (v terapevtskem prostoru, na šolskem hodniku ali na delavnicah v naravi), je ključno, da se tenkočutno uglašujem ne le na posameznega otroka, temveč tudi na posamezne trenutke z njim. Uglašenost in zanesljiva prisotnost sta pogoja, da otrok čuti zaupanje, in le v takem ozračju lahko varno stopa v stik s tem, kar ga bremeni, ter gradi novo. Veliko improviziram, a pri tem vselej izhajam iz strokovne presoje, tega, kar o otroku vem, ter zaznavanja otrokovih trenutnih sposobnosti in potreb. To večinoma prihaja na dan skozi držo telesa, glas, stopnjo energičnosti, način ravnanja z igračami in s svojim telesom, pritisk svinčnika na podlago …

S svojimi pobudami pomagam, da otrok izrazi čustvo, povezuje fantazijski in stvarni svet ter preoblikuje prepričanja o sebi. Agresivnost, ljubosumje, zavist, izražanje naklonjenosti, žalost, ponos in zdrava sebičnost niso le po naravi dani, temveč v določenih trenutkih celo bistveni za duševno zdravje in napredovanje v razvoju. Pomembno zna biti, da jih otrok prepozna, če so zamaskirani v svoje nasprotje, in jih lažje ali bolj obvladljivo izrazi.

Na tem skupnem raziskovanju pot določava oba: otrok me vodi k temu, kar mu je pomembno,  jaz pa ga spodbudim, izzovem ali podprem. Terapija torej ni vzgoja, če slednja pomeni vodenje otroka tja, kamor si sami prej zastavimo, naj gre.

Otrok po naravi in ne da bi se zavedal, na ravni čustev in odnosov želi prav tisto, kar je zanj dobro. In če mu prisluhnemo, nam to nakazuje. Še več, sam je iznajditelj izvirnih in odraslega občudovanja vrednih načinov, kako odpreti vrata iz stiske in medosebnega zapleta. Otrok ima hitri dostop do smeha in humorja ter vidi rešitve tam, kjer jih odrasli ne, čeprav jih imamo pred nosom. Kadar se starši z njim uglasijo na skupni jezik, se tudi njim odprejo vrata k iskrivosti in energiji. V trenutke, ko on njih uči o življenju.

Veliko tu omenjenih ravni izražanja ostaja tudi v odraslosti, četudi jih zasenčijo besede. Zato se moje delo z otroki in z odraslimi medsebojno oplajata.

Osebe in koncepti

Moj pristop, zajet s koncepti: humanizem, eksistencializem, psihodinamsko razumevanje, psihodrama, konstruktivizem in sistemska terapija.

Učitelji te učijo s tem, kar ti naklonjeno in zavestno dajejo, pa tudi s tem, česar ti ne morejo dajati, s svojimi omejitvami. V mojem poklicnem oblikovanju so igrali ali še igrajo pomembno vlogo:

Susie Taylor in Clark Baim, psihodramska terapevta in vodji Birmingham Institute for Psychodrama.

Peter Nemetschek, nemški družinski tereapevt kratkotrajnega, k rešitvi naravnanega in akcijskega pristopa.

Bernard Stritih, Mojca Lorbek in Miran Možina, terapevti miljejske in družinske terapije ter vodje socioterapevtskih taborov za otroke in odrasle z duševnimi težavami, ki so se na naših tleh razvijali 30 let, od sredine 70. let 20. stoletja.

Učitelji so tisti, ki jih vzamem ali sprejmem za učitelje, zato nekateri ne vedo, da me učijo. Takih je veliko. Skupne so jim spoštljivost, ustvarjalnost, pogum, prizemljenost in ob vsem tem prepričanost o stalni možnosti spreminjanja in rasti. Med njimi ima posebno vlogo Clarissa Pinkola Estés, jungovska psihoanalitičarka, antropologinja in pripovedovalka.