background background background background background

Podpora razvoju

Otrokov notranji svet in njegovi odnosi niso niti manjši niti manj kompleksni od čustev, misli in razmerij, ki jih imamo odrasli. Obenem pa ima svet otroka povsem svoje zakonitosti. Ko smo otroci, marsikaj drugače slišimo (in preslišimo), razumemo (in ne razumemo) ter povemo (in izrazimo z gibi, jokom ali grizenjem, ne vedoč, kaj čutimo in potrebujemo). In obenem opazimo marsikaj, kar odraslim uide.

Vsak otrok dobiva “hranila” in podporo pri odraščanju in shajanju s stiskami na razne načine in od različnih oseb ter dejavnosti. Velikokrat nam v življenju neizmerno pomagajo osebe ali okoliščine, ki k temu sploh niso bile usmerjene. Kadar se v to podporo vključi strokovno podkovana oseba, je ključno, da podpira vse tiste adute, ki jih otrok ima že naravno v sebi in v svojem okolju. Obenem pa pomaga, da otrok raste v smereh, kjer se mu zdaj zatika.

 

Ukoreninjeno je stališče, da je z vsakomer, ki hodi k psihologu, nekaj zelo narobe. S tem prepričanjem je, no, nekaj zelo narobe.

Morda odrasli opažamo, da je otrok izrazito potrt in ne čuti radosti do prijetnih stvari. Ali da mu močno niha pozornost. Da se vede nasilno. Slabo spi. Da težko tke vezi z vrstniki ali se pogosto znajde v sporih. Da se veliko upira. Da si telesno škoduje. Ali da morda ne sprejema podpore. Vse to je verjetno bolje, kot da bi njegova stiska ostajala neopažena.

Te oblike vedenja, ki nam vzbujajo skrbi, so ponavadi načini, na katere se otrok sam, po svojih zmožnostih, spoprijema z nečim, kar ga bremeni. Obenem pa so zanj ti načini lahko škodljivi: krnijo mu možnosti napredovanja v učenju, odnosih, včasih tudi telesni rasti. Dlje ko se jih oprijema, bolj ustaljeni so in bolj ga omejujo pri tem, da bi razvil še drugačne, čustveno in miselno plodnejše oblike odzivanja. Poleg tega se zaradi njih utrjuje podoba, kakršno imajo o njem drugi. Ta pa vpliva na otrokovo podobo o sebi ter na to, kaj sam od sebe pričakuje – in česa ne.

POLETI 2016 – ZA DRUŽINE IN V NARAVI: več informacij tule in po telefonu.

Kaj otroka bremeni

Številni izzivi, s katerimi se v otroštvu spopadamo, so tisti, ki jih poraja že sama rast (psihologi jim rečejo “razvojni”). Pogosto pozabljamo, da tudi spremembe, ki jih prinašata rast in razvoj, pretresajo, bolijo, zahtevajo veliko moči in – če je le mogoče – tudi pomoči drugih:

  • ko skozi dlesen sili nov zob in ne vemo, da bo bolečina minila,
  • ko se v vrtcu znajdemo v novi skupini in je vse narobe, tuje,
  • ko nas postane strašno sram svoje frizure, ki se je vsa leta dotlej nismo niti zavedali,
  • ko smo globoko razočarani nad prej ljubljenim učiteljem in postane odhod v šolo grozljivo mučenje,
  • ko ne razumemo, zakaj odrasli kršijo lastna pravila in se v takem svetu ne znajdemo,
  • ko se začnemo tako bati poraza, da zbolimo in ne moremo v šolo ali na krožek,
  • ko spoznamo, da osebi svojih sanj nismo všeč, in svet postane brez smisla,
  • ko nihamo iz sreče v potrtost in iz ene želje v drugo,
  • ko se o svojih dilemah ne moremo več pogovarjati z očetom, mamo, babico ali dedkom, obenem pa ni nikogar, ki bi se mu zaupali,
  • ko ugotovimo, da nočemo živeti tako kot naši predniki, in se ustrašimo svoje nezvestobe in prihodnosti.

Ni vsak vrh za vsakogar zahteven. Nekatere preplezamo, ne da bi se utrudili. Kadar otroka obremenjujejo dodatne stiske, je tudi razvojni korak napornejši in ga ne zmore izpeljati v polnosti.

Nekatera bremena prinesejo življenjske spremembe (selitev, ločitev, nov družinski član, bolezen) in izgube (osebe, prijatelja, živali, predmeta) ter izrazito težka, “travmatska” doživetja oz. življenjske razmere. Skoraj ni človeka, ki ne bi že v otroštvu doživel kaj, kar je bilo takrat zanj prehudo. Toda pogosto bolj kot enkratni dogodki na nas pušča globoke sledi tisto, kar je manj opazno in vsakodnevno: odzivanje na potrebe in vzorci v medosebnih odnosih.

Vse, kar doživimo, se v prepletenosti oblikuje v to, kar smo, kar zmoremo in kako sebe vidimo. Zato neizogibno zgrešimo, če skušamo izvor težav najti le v enem vzroku. Vselej je od okoliščin, našega počutja, moči in podpore odvisno, kako se bomo odzvali na določena zahtevna doživetja ter kako se bodo potem sestavila v našem spominu.

Pri čem lahko psihoterapija otroku pomaga

Psihoterapija lahko omogoči spremembe, ki niso le površinske ali začasne. Otrok napreduje na naslednjih ravneh:

  • Bolje prepoznava, kar čutijo drugi in kar mu sporočajo.
  • Bolje prepoznava lastne potrebe in jih sporoča tako, da jih lahko tudi drugi prepoznajo in so mu v pomoč pri tem, kar potrebuje.
  • Bolje sprejema okvir, zahteve, omejitve določenih okoliščin, tako da so to hranila za njegov razvoj.
  • Bolj zaznava okolico (prostor, čas) in družbene okoliščine (pravila v njih) in se zna zase in za druge primerneje in varneje odzivati.
  • V prostoru se telesno bolje znajde in varneje ravna s svojim telesom in z drugimi ter s predmeti.
  • Bolje se zna postaviti zase.
  • Okrepi tiste svoje lastnosti in načine preživetja v stresnih trenutkih, ki so zanj koristni in razvija dodatne (mednje sodijo fantazija, igra, umirjanje, zdržanje frustracije).
  • Bolj je odprt za to, da ga doživetja navdahnejo, mu vlivajo voljo, zagon za življenje in dopuščanje poskusov in napak.
  • Razvija tekmovalnost, ki ga potiska naprej k izboljševanju sebe in omogoča žive, napete, zadovoljujoče medosebne stike.
  • Bolj zaupa v svoje zmožnosti, kar omogoča, da v paru in v skupinah spoštljivo in zaupljivo sodeluje ter prevzema vlogo člana ali vodje.
  • Bolj sprejema podporo in preko tega zna bolje skrbeti zase, kar je bistveno za to, da zadovoljujoče in zdravo živi v odraslosti.
  • Ker zmore bolj sprejemati ljubeče razumevanje, ga sčasoma tudi sam bolj čuti do drugih in jim ga izraža.

Vse našteto vpliva na to, da je otrok tudi bolj zmožen uspešno črpati, kar mu nudi šola, se bolje znajti v šolskih situacijah in napredovati v šolskem znanju.

Področja, na katerih koristi, so torej: nemir, “hiperaktivnost”, potrtost, tesnoba, občutek lastne vrednosti, zbranost, težave pri učenju in v šoli, upoštevanje omejitev, urejenost (navznoter in navzven), izražanje čustev, agresivnost – usmerjena v druge ali vase, uporniško vedenje, shajanje z izgubo in ločitvijo, odnosi z vrstniki in odraslimi.

Kako psihoterapija za otroke poteka

Navadno so starši tisti, ki se obrnejo name z vprašanjem o tem, kar jih skrbi ali želijo, da bi bilo drugače. Po telefonskem pogovoru jih povabim na uvodno srečanje, na katerem predstavijo svoja pričakovanja in me spoznajo. Če se odločijo, da bi jim bilo lahko sodelovanje z mano v pomoč, sledi nekaj mojih srečanj z otrokom (in včasih staršem). Na njih spoznavam otrokove potrebe, način sporazumevanja in močne plati, obenem pa imajo že tudi terapevtski namen. Na ponovnem srečanju s starši nato priporočim način in potek nadaljnje pomoči, da skupaj postavimo smernice.

Čeprav je na večini srečanj samo otrok, so občasni pogovori s starši (ali starši skupaj z otrokom) pomemben del poti, saj je tako več možnosti, da skupaj z otrokom raste tudi njegova družina, da mu je v v podporo in da razume proces njegovega spreminjanja, vmesne korake ter nihanja. S pomočjo teh pogovorov lahko starši tudi bolje razumejo otrokovo vedenje, morda raziščejo različne vzgojne pristope ali spoznavajo, kako jih njihove lastne dileme omejujo pri tem, kar dajejo otroku in kako se nanj odzivajo. V nekaterih primerih je na vseh srečanjih skupaj z otrokom tudi starš – zlasti, če je otrok še majhen ali če zaradi okoliščin in potrebe ocenimo, da je to koristno.

Če skupaj s starši tako presodimo, lahko pomoč otroku in družini vključuje tudi stik s šolskim osebjem (učiteljico ali šolsko svetovalko) in morebitnimi drugimi za otrokov razvoj pomembnimi osebami in strokovnjaki.

Na srečanjih z otrokom so jezik sporazumevanja igra, predmeti, zgodbe in gibanje. Otrok svoja čustva, skrbi, želje in težave ne izraža toliko z besedami, temveč bolj skozi vedenje, igro, risbo in svoje odzive na zgodbo, ki jo posluša in soustvarja. Ko spoznam jezik posameznega otroka in ko me otrok začne doživljati kot zaupanja vredno ter sprejme v svoj svet igre, lahko oba vstopava v vloge, ki se skozi prispodobe tesno povezujejo z otrokovim življenjem. Otrok vadi biti tak, izreči ali zdržati tisto, kar v svojem življenju redko ali nikoli ne zmore – razvija nove spretnosti in sočasno zmožnosti zanje. Način sporazumevanja prilagajam starosti in trenutnim zmožnostim otroka ali najstnika.

Kako lahko starši pripomorete

Pomembno je, da so starši zavezani procesu, v katerega so vstopili skupaj z otrokom. Pripomorejo lahko tako, da sporočajo svoja opažanja in potrebe. Če so se pripravljeni spreminjati tudi sami in se podati na ne povsem napovedljivo pot, so tako največja podpora otroku, ki je del celote – družine.

 

Koristi, da se starši zavedajo tega, kaj lahko terapija sproža, in da znajo opaziti in ceniti tudi majhne spremembe.

Včasih je v pomoč že nekaj srečanj. Pogosto pa proces spreminjanja in morda celjenja ran terja čas in lahko traja več let. Terapija lahko vzbuja močna čustva in včasih začasne pretrese zaradi novih pogledov in načina ravnanja. Del poti je včasih tudi doživljanje močne navezanosti ali odpora do terapije ali terapevtke. Spremembe so lahko naporne, četudi so koristne in v pravi smeri, zato je zaupanje v odnos s terapevtko in v proces pomembno.

Rednost srečanj in zavezanost staršev pomagata otroku, da krepi občutek varnosti, ki je nujen, da lahko izraža, kar čuti in ga bremeni, ter se temu čustveno posveča.