Zakaj poiščemo pomoč

Navadno nas po strokovno pomoč prinese nekaj, kar nas skrbi, stiska ali morda že ugonablja. Pogosto poskušamo težave reševati na razne načine, preden pomislimo, da bi se obrnili na tujo osebo, ki se ji reče psihoterapevt. Včasih to že kaže na korak večje naklonjenosti do sebe, pripoznavanja svojih potreb kot pomembnih, in ne na zadnjem mestu. Praviloma pa šele ko psihoterapevtski odnos doživimo, spoznamo, da je to dobrodošla podpora in večanje kakovosti življenja in odnosov.

Psihoterapija je pomoč pri spreminjanju sebe: razvijanju svojih zmožnosti, izboljševanju odnosov, zadovoljevanju svojih potreb in plodnejšemu odzivanju na stiske. Temelj te pomoči je odnos med človekom, ki želi spremembe, in terapevtko ali terapevtom. Ta odnos sčasoma postane polje, na katerem si lahko človek vzame čas, da se v svojem tempu in z občutkom varnosti posveča svojim vprašanjem, čustvom in željam.

Čemu se v psihoterapiji posvečamo

Tistemu, kar je za nas pomembno in s čimer se trenutno želimo in zmoremo ukvarjati.

Včasih je pomembno, da spoznavamo, kaj potrebujemo in kako to dobivamo in jemljemo. Oboje je pogosto povezano s tem, kako zadovoljni smo v odnosih.

V psihoterapiji lahko ugotavljamo tudi, kaj nas spravlja v stisko in kako se nanjo odzivamo. Ti načini preživetja so nam ponavadi lastni že leta in vanje zdrsnemo samodejno. Večino smo osvojili v otroštvu in nekateri nam še danes koristijo, drugi pa so postali odvečni ali škodljivi za nas in druge.

Eden od ciljev in učinkov psihoterapije je utrjevanje takih načinov odzivanja in čustvovanja, ki so v našem sedanjem življenju koristnejši.

Vzporedno s tem, čemur namenjamo zavestno pozornost, pa je pogosto največji zdravilni učinek psihoterapije v nečem, kar je težko ubesediti: v doživetjih v odnosu z osebo, ki podpira naše raziskovanje.

Kako dolgo taka pomoč traja

Vprašanje je na mestu, saj v to vložimo čas in denar, predvsem pa sebe, svoje upanje in pogum. Vprašanje o trajanju je povezano z: “Kdaj bo stiska minila?” ali “Kdaj bo zadovoljivo drugače?”

Obstaja “kratkotrajna psihoterapija” – vrsta, ki se opredeljuje po času trajanja. Po drugi strani poznamo vice o neskončnih letih pogovorov s klasičnim psihoanalitikom. Po mojem mnenju za pot in hitrost, ki ju ubiramo v psihoterapiji ni predpisanega voznega reda. Pogosto je vendarle koristno, da se dogovorimo za določeno obdobje ali etapne cilje ter se o tem po preteku tega časa znova vprašamo. Vozni red torej ustvarjamo skupaj glede na potrebe in želje.

Naravno pa je, da so na poti odseki, ko se nam zdi, da komaj napredujemo, in ovinki, za katere ne vemo, ali jih bomo zvozili. Nato se zgodi, da še sami komaj verjamemo, ko opazimo pomembne in dragocene spremembe pri sebi. Vseskozi pa se učimo jemati podporo in si z njo pomagati. Učimo se živeti tako, da se bolje poznamo in zato tudi bolje spopadamo s težavami. Bolje vemo, kako se lahko z vsem, kar nam gre dobro od rok, in vsem, kjer nam zlahka spodrsne, zvozimo ovinke. Psihoterapija to učenje olajšuje in spodbuja, njegovi sadovi pa so neprecenljivi.

Ko začutimo, da želimo spremembo, je pomembno, da zakoračimo na pot.

Lahko psihoterapija pomaga meni?

Dokler se opazujemo zgolj skozi svoje oči, težko ocenimo, pri čem smo. “So moje težave hude? So rešljive? Je to depresija? Anksioznost? Psihosomatika?” Ne vidimo, kaj je v srčiki in kaj način, kako se držimo nad vodo. Precej slepi smo tudi za svoje močne plati in adute.

Dragocena pomoč je lahko marsikaj, ne le psihoterapija. Slednja lahko sproža težke občutke in čustva ter močne dvome, ki sodijo k rasti. To, ali vam lahko koristi, je odvisno tudi od življenjskega obdobja in okoliščin. Vsekakor pa od tega, ali začutite, da se s terapevtko ujamete in da vam lahko pomaga.